Neka ženska, Ti, pečejo svoj kruh tradicionalno afganistansko za nas, da uživajo, kot smo se pogovarjali po njeni mizi svojih bojev, njihovi turbulentni potovanja v Kanado, in njihove sanje za bogato prihodnost za svoje otroke. Huma spi na kavču v svojem majhnem stanovanju Burnaby s svojima dvema sinovoma v najstniških 1 spalnico. Njen mož je ostal v Rusiji, kjer je družina sprva pobegnili med vojno. Ona ga pogreša, in pogreša svojega nekdanjega vidike življenja, kot prva ženska gostitelja Kabulu je razširjanja televizijskega programa v 70-ih, well-known and well-respected.

Kljub sooča slabih revščini in v nekaterih primerih rasizem v Vancouvru, in kljub temu, da se naučijo novega jezika in običajev, ki so bili precej tujec, ki jim, Huma in druge ženske izrazil veselje v življenju tukaj. Priložnost, da živijo v Kanadi, je nekaj, kar zaklad. So zamudili njihove družinske člane, nazaj v svoje matične države, čeprav, in njihove zgodbe, ki me želijo, da bi Vancouver še varnejše, more inclusive place for them to thrive.

Namesto da pasivne žrtve okoliščin, Vidim, da begunci aktivno prilagajanje na novo kulturno krajino, medkulturnih odnosov in oblikovanje, ki dodajo pomena, ne samo za svoje življenje, ampak za življenje ljudi, ki jih objemu, tudi sam. Sem se čudil, firbec žensk in odprtosti in podvomila svojo sposobnost, da ostane na ta način, če bi me potiska v novem kulturnem okolju. Priložnost poslušati njihove zgodbe razširil svoj pogled na skupne kulture: ženske ostajajo odprti za sprejemanje novih stališč ter izrazil različne dele njihove kulturne identitete s svojimi novimi prijatelji, sodelavci, in sosede, parts they cherished close to their hearts.

Za multikulturalizem politika naj bi torej na ravni skupnosti, zanesemo na določeno stopnjo odprtosti med Kanadčani in novince, na našo sposobnost, da vidi sebe odraža v drugih, in na koncu, na našo pripravljenost za premostitev razkoraka med "nami" in "njimi", tako nam ostane samo in predvsem, "Nas".

- Lindsay v Vancouvru