Ko sem bil dodiplomski študent živi v Edmontonu, Sem se spoprijateljila z veselo, animirani doktorat iz matematike, ki je bil po rodu iz Venezuele. Imeli smo veliko zabave skupaj, in bi bil pogosto prihajajo obisk ali pa smo klepetali v dvorani, kjer smo živeli.

Neizogibno, kot smo klepetali, da bi naredili korak proti meni in jaz, občutek prostora je bil preblizu, bi naredili korak nazaj. On bi še korak naprej in bi korak nazaj.

Oba sva bila Frank ljudi, tako da na koncu sem ga vprašal, zakaj je ohranil v krepitev tako blizu. Odgovarjal: ker sem kar naprej odmika, in zdelo preveč za govorjenje. Tako sva oba spoznala, da je vsak od nas ima različne pričakovanja osebnega prostora.

Po tem sem se naučil, da zavestno posadimo mi noge v pogovoru (s komerkoli) in jim odločiti, kako blizu ali kako daleč so morali stati, da se udobno. Sčasoma sem se naučil, da smer pogovorov na razdaljah, ki so nekoč počutim neprijetno, čeprav sem včasih še vedno morali spomniti tudi sam, da se prepreči mešanje “Kanadski umik”.

To je majhna stvar, vendar gre daleč pri razvoju odnosa z drugimi, in se izogiba počasen ples na koncu hodnika.

- Tiara v Vancouvru